Domači kino za zahtevne
Namenska poslušalnica: načrtovanje, izdelava, akustika, meritve, pristop z več subwooferji
Tomaž Geršak - gerchy
Obdobje raziskovanja: 2016-2020
 
Namenska soba
Namenske audio sobe sem se veselil zelo dolgo, kar se najbrž logično za nekoga, ki ne mara kompromisov. Hi-fi oprema v dnevnih prostorih praviloma vedno pomeni kompromis pri zvoku in/ali izgledu. Z načrtovanjem hiše se je želja še dodatno krepila in po zadnjem posvetu z arhitektom, je ta častna vloga pripadla največji sobi v velikosti 25 m2 - seveda z izjemo bivalnih prostorov, ki so v celoti odprti. Takoj, ko so bile znane dimenzije sobe, sem se lotil 3D risanja, kjer sem lahko definiral vse detajle.
 
Finalni izgled marca 2020   Stranski pogled iz smeri vhoda   Dame in gospodje, izvolite sesti. ;)   Povprečna starost opreme je skoraj 20 let   Talna vtičnica je prišla prav, a zdaj ni v uporabi   Nobena stvar v sobi ni brez razloga   Vgrajen zvočnik po sistemi "flushmount"   Zadnji del - delovni prostor / pisarna
 
 
Pravočasno načrtovanje
Tovrstni projekti, ako je človek obremenjen z detajli in je alergičen na vidne kable, terjajo temeljito in sprotno načrtovanje. To je bilo v fazi gradbenega prahu dokaj enostavno. Za najrazličnejše povezave je bilo potrebno pripraviti prazne cevi po tleh in stenah, urediti električno napeljavo in si zamisliti lokacije stikal ter vtičnic. Teh je 22, na stranskih stenah je ena na vsakem metru (izjemno priročno, ko je treba poiskati lokacije za subwoofer), po dve, skriti v tla na vsakem delu sobe, šest v parapetnem kanalu pod računalniško mizo, štiri pri "omarici" za komponente in dve na stropu za projektor.

Izolacija estriha je bila v tej sobi malo bolj temeljita, spoji s stenami so bili dodatno zatesnjeni in PVC cevi za kable, ki so štrlele iz tal, so bile izolirane v ogib morebitnemu prenosu vibracij. Cevi imajo premer 5 cm in so od centralnega sesalnega sistema. Vanje sem namestil vrvice, ki so bile koristne, ko je bilo potrebno spraviti kable na posamezno lokacijo. Še preden je sistem sploh zaigral, sem ugotovil, da je 5 cm odločno premalo. Z osvetljavo se nisem kaj dosti ukvarjal, predvidel sem 4 majhne dekorativne luči in 3 primarne. Slednje odlično osvetlijo sobo, so elegantnega videza, ampak kovinsko ohišje, fokus in difuzor so bili razlog, da sem jih kasneje zamenjal za cenene plastične - takšne za garaže - ki ne vibrirajo.
Pripravljena je tudi inštalacija za enoto klimatske naprave. Ta je skoraj nujna, v poletnih dneh se soba zaradi delujoče opreme zelo hitro segreje. V dveh ali treh urah tudi do 5 stopinj.
 
3D načrtovanje v Sketchupu   Osnovna električarska dela   Cevi pod estrihom za kable   Izolacija estriha je bila temeljita   Finalizacija talneizolacije
 
 
Zadnji vlak za Dolby Atmos
V zadnjem trenutku, ko so se že izvajala suhomontaža dela, je bila dodana napeljava za "immersive" oz. 3D zvočne formate (Atmos, DTS:X, Auro), ki so tistega leta zakorakali na tržišče. Nad mavčne plošče sem dodal lesene ojačitve za pričvrstitev potencialno desetih stropnih zvočnikov. Kabli so tokrat fiksni, časa za cevi ni bilo več. Nosilci mavčnih plošč so bili pritrjeni s posebnimi antivibracijskimi nosilci direktno na leseno konstrukcijo ostrešja. Ker je soba v zgornjem nadstropju, ima na levi strani rahlo mansardno poševnino. Zaradi simetrije je bila umetno izdelana tudi na desni strani, obe pa sta napolnjeni z izolacijskim materialom (steklena volna).
 
 
Napajanje
V nadaljnih nekaj mesecih je soba dobila pobarvane stene, tapison in usposobljene so bile tri ločene napajalne linije. Od elektro omarice, ki pripada skoraj izključno tej sobi, do odprtine, namenjene glavnemu dela sistema, potekajo trije napajalni kabli. Prvi, Furutech FP314AG, s 35 €/m najbrž najdražji kabel v hiši; drugi, oklopljen Lapp Ölflex Classic CY110 in tretji, čisto navaden najcenejši bakren kabel. Prva dva sta povezana s Furutechovimi vtičnicami, tretji s čisto navadno. Tudi ozemljitev zunaj hiše je pretirana. Med izkopom sem naletel na valjanec za celo sosesko, pa sem ga spojil še s svojim. Nisem še testiral, ali med njimi obstajajo slišne razlike med njimi, ampak če človek dela tak projekt, ga je smiselno narediti temeljito. Pa omogočiti morebiten test, ako boljša napajalna linija sploh doprinese h kakovosti. Določena filtracija lahko elimira moteče dejavnike v omrežju, zato se je po doma predelani (čisto klasični) razdelilni letvi opazila razlika v smislu manj "napornega" zvoka.
 
Polaganje toplotne izolacije   Atmos napeljava in ojačitev nad mavčno ploščo   Finalizacija elekro priključkov   Vtičnice vgrajene   Prvi kos pohištva je bila miza za PC
 
 
Prva oprema
Soba se je medtem pričela polniti z opremo. Najprej je bilo nameščeno platno, katerega kaseta je bila po novem oblečena v sivo nalepko, nato je v zadnjem delu sobe sledila po meri izdelana miza, ki bo služila za delo z računalnikom. Na vrsto so prišle vgradne police v zidni odprtini, ki ima dostop iz druge sobe - za lažji "cable management".
 
 
Prvi test
Za tem sem v sobo prinesel nekaj komponent, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za prvi slušni test. Na hitro priklopim CD player in končno stopnjo ter na stojala postavim par surround zvočnikov. Takrat sta to bila JBL Ti1000, za katera vem, da zmoreta dobro predvajati ves spekter, tudi najnižjega. In to celo zelo dobro. Razočaran ugotovim, da je to najslabši zvok v moji audio zgodovini. Dobro, si mislim, soba je prazna, nima pohištva, zaves in celo malo odmeva v njej. Pospravim opremo in ne vedoč, kaj vse me čaka v prihodnosti, pozabim na ta pripetljaj.

V tem trenutku velja omeniti, da mi glasba že od malih nog prinaša veliko veselja, zato sem si jo omislil skoraj povsod. V kopalnicah, na terasi, v garaži, seveda v dnevni sobi ... V teh prostorih seveda ne pričakujem vrhunskih rezultatov, me pa niso razočarali. Tudi sistem, ki bo zaigral v novi sobi, sem nekaj let poslušal v dveh miniaturnih sobah brez vsakršnih fleksibilnih možnostih glede postavitve in akustično popolnoma netretiran - in bil zelo zadovoljen. Celo več, tako dobro je igral, da sem, priznam, kar malo z zviška, gledal na vse ostale sisteme, ki sem jim bil priča na raznih sejmih in dogodkih. "Očitno imajo ljudje nizke kriterije", sem si mislil in bil vesel, da mi moja 25 let stara oprema nudi toliko veselja.
 
 
Pohištvo
V fazi nadaljnega opremljanja sem na strop namestil sprednja stropna zvočnika za Atmos in šest 10 cm debelih absorberjev (iz penastega materiala Basotect). Projektor je pritrjen na mavčni strop, a je vmes vezana/lepljena plošča, na katero je pritrjen nosilec Peerless PRG-UNV s podaljškom EXBN, ki imogoča dovolj nizek položaj za večino projektorjev na trgu. Sledila je omarica za center zvočnik, ki je, rahlo okrnjena, tudi edini kos pohištva iz prejšnje sobe. Nad računalniško mizo sem si zamislil omare z različno nagnjenimi sprednjimi vrati. Ne verjamem, da pomagajo, ampak pri akustiki so najslabše ravne in prazne površine. Idejo sem videl na internetu, zrisal sam, izdelal jih je mizar. Kino stoli so enaki kot v Cineplexxih. Tudi enako neudobni, če vprašate mojo lepšo polovico. Ampak odprtina za pijače pride prav tudi doma. Pritrjeni so na blejsko ploščo, oblečeno v tepih. S časom se je izkazalo, da se pri uporabi pomikajo nazaj, zato je plošča dobila dva zatiča, ki preprečujeta pomik nazaj.
 
Prvi test je je zgodil s surround zvočniki   "Akustične" omare za hrambo dokumentov   Oprema pripravljena na vgradnjo   Nameščena Atmos zvočnika in absorberji   Kino stoli, pripravljeni na uporabo   Različne krame prav nikoli ni manjkalo ;)
 
 
Zavese
Tudi te so terjale kar nekaj časa. Po kar nekaj raziskovanja sem ugotovil, da je primeren material molton, ki ga lahko potisnemo skozi domač šivalni stroj. V sobi služijo najbolj zaradi zatemnitve, nekega akustičnega vpliva nisem pričakoval, čeprav takrat resni akustiki še nisem vedel kaj dosti. Molton obstaja v dveh izvedbah. Prva je bombaž, ki je cenejši. Ta se težko lika, se načeloma ne pere, ker se potem mucka. Če pa že, mora to biti na čim nižji temperaturi, kar pa je spet težko, saj se določene bakterije uničijo šele pri 37 stopinjah. Ogromne bombažne zavese so kar ugodno “zavetišče” za pršice. Druga izvedba je poliester. Material se v tem primeru imenuje Trevira CS. Enostaven za pranje. Slaba stran (z vidika zdravja) obeh materialov je negorljivost. Oba ustrezata negorljivim standardom po DIN B2, kar pomeni, da je molton impregniran s posebnimi preparati, ki jih s pranjem sčasoma izničiš. Še slabša stran je, da so ti premazi lahko celo kancerogeni, če vsebujejo snov PBDE (polybrominated diphenil ether).
Trevira CS je permanentno negorljiv izdelek in je zdravju prijaznejši nadomestek za negorljiva impregnacijska sredstva. Gre za neke vrste “gensko” spremenjeno tkanino, ki jo molekularno spremenijo v negorljivo, s čimer naj ne bi bila škodljiva za zdravje.
 
 
Hlajenje opreme
Zasnoval sem preprost sistem hlajenja ojačevalnikov. Star FM tuner (Sony ST-S505ES), ki je po 20 letih 24/7 delovanja izpustil dušo, sem predelal tako, da je imel na obeh straneh odprtino, med katerima sem namestil dva ventilatorja. Postavil sem ga nad primarno končno stopnjo, ki poleg procesorja dosega najvišjo temperaturo. Kasneje sem za police, na katerih stojijo ostali ojačevalniki, dodal kovinske ploščice v obliki črke L, nanje pa privil ventilatorje, namenjene hlajenju končnih stopenj in procesorja. Vsi ventilatorji so iz računalniških trgovin. Izbral sem seveda čim tišje, voltažni krmilnik pa je tudi nastavljiv, s čimer sem dobil kontrolo nad hitrostjo.
 
 
Kabli
Nikoli nisem verjel, da bi kabli prinesli drastično razliko. Razlike so, a manjše kot bi kdo utegnil pričakovati. Tudi kasneje se je to izkazalo za dejstvo. Kabli za satelite so čisto običajni, za glavne tri zvočnike pa sem s pomočjo ženskih rok izdelal kable po sistemu triple T (TNT). Meritve (kablov, ne zvoka) s pokazale izjemno linearnost. Odlična investicija, par deset evrov za kakovosten UTP kabel in nekaj ur dela. Interkonekti ostajajo enaki, Atlas Equator MK2 za 7.1 konfiguracijo in Wireworld Luna za Atmos. HDMI kabli so različni, najdaljši je Profigold, ampak pri teh sem že zdavnaj ugotovil, da razlik ni.
 
Enostavna predelava "hladilne komponente"   Končni izgled in testiranje "na lokaciji"   Vse pripravljeno na montažo in hlajenje   Nosilčki za dodatne ventilatorje   "Spleteni" kabli za sprednje tri zvočnike    
 
 
Izdatna testiranja z meritvami
S skoraj vso v tistem trenutku zamišljeno opremo je napočil čas za nove teste. Na sprednjem delu stropa je v tem trenutku viselo šest 10 cm penastih absorberjev, dodatnih pet pa sem prosto premikal po sobi, kar pa seveda ni prekrilo vseh praznih sten. Imel sem tudi peno s piramidami, ki jo pogosto vidimo v studijih, ampak to je v takšnih prostorih popolnoma nekoristno. Tokrat sem bil opremljen z mikrofonom (UMIK-1 preko USB povezave) in s programom za merjenje (REW). Na lokaciji sta že glavna zvočnika Ti5000. Zvok je še vedno daleč od pričakovanega, najbolj kritičen je seveda spodnji del - torej bas. Želel sem, tako kot sem navajen, dobiti dober rezultat le z dvema zvočnikoma, zato subwooferjev nisem niti priklapljal.

Zdaj sem torej dobil izjemno ohladen tuš. Povsod, kjer sem imel opravka z audio tehniko, mi je enostavno uspelo. Pa nisem imel namenskih prostorov in nisem, tako kot v sobi pri slehernem postopku, pretiraval z ničemer. Očitno je moj kozarec sreče postal poln. Obupal seveda nisem, ta beseda je v mojem besednjaku zelo redka.
 
Priprave na meritve, ki so trajalo več let   Različne postavitve aplikatov   Okrogli bass trapi niso pomagali   Hitri test s stekleno volno v balah   Ugotovitev: volna dejansko pomaga    
 
 
Ko slišimo sobo in ne zvočnika
Od začetka projekta sem se po malem seznanjal z akustiko prostorov, ampak premalo resno, da bi lahko določene posege načrtoval pravočasno, kar bi morda olajšalo kar nekaj truda. Po eni strani napaka, po drugi pa priložnost za učenje s trial&error metodo ter predvsem spoznanje, da nekateri splošno znani miti ne držijo v vseh primerih. Resonatorji, membrane ipd. morajo biti v kotih, ravno obratno od absorberjev. Porozni absorberji pa tam, kjer je particle movement (hi pressure regions) največji. To je 1/4 valovne dolžine proč od kritične frekvence (Toole -Sound Reproduction). Verjetno je to tudi odvisno od prostora, kar je bil vnovičen dokaz, da je bila situacija v tej sobi malo bolj nenavadna.

Komur je fizika vsaj malo blizu, je pri akustiki prostorov definitivno prišel do spoznanja, da pod določeno frekvenco slišimo sobo in ne zvočnika. Ta frekvenca se imenuje Schroederjeva frekvenca in je odvisna od volumna sobe, načeloma pa se suče okrog 200 Hz. To pomeni, da prostor nizke frekvence (po domače: bas) definira močneje kot oprema.
 
 
Začetek dolgotrajnega testiranja
Opremljen z nekaj več teorije sem izvedel enostaven test. V gradbeni trgovini sem si izposodil bale steklene volne in rezultat je bil boljši - a pod pogojem, da so bile bale na mestih, kjer bi večina trdila, da so nekoristne. Klasične postavitve 'bass trapov' za zvočniki niso prinesle rezultatov. Za tem sem v tovarni, kjer izdelujejo izolativne materiale za avtomobile, dobil na test debele kose reciklirane pene. Razen popolnoma zadušenega zvoka ni bilo razlike. No, soba je dišala po novem avtomobilu. Zaključek: volna definitivno je koristnejša.
 
 
Izdelava akustičnih aplikatov
Najprej sem se lotil difuzije. Ta seveda ne pomaga pri težavah z nizkimi frekvencami, je pa v tako kontroliranem okolju vseeno nujno potrebna. Načrt je bil izdelati par 'kockastih' (PRD) difuzorjev. To seveda ne bi rešilo težav z nizkimi frekvencami, je pa vseeno ključnega pomena pri kakovostni reprodukciji. Kupil sem lesene 'štafle' debeline 4x4 cm in jih nameraval z žago narezati na ustrezno velike kose. Ker bi to bilo zelo zamudno, sem se domislil, da bi to lahko storil iz tršega stiropora (stirodur). Podjetje Fragmat je takrat nudilo gladke plošče v sivi barvi (XPS300 NI40). Idealno. Od fasaderjev sem si izposodil rezalnik z nitko in narezal različne, a natančno odmerjene kose, ki sem jih s pomočjo prej izdelanega načrta z Mekolom prilepil na tanko vezano ploščo. Izredno zamudno opravilo je bilo vsaj cenovno zelo prijazno. Par deset evrov za 1,5 m2 difuzije. Iz ostankov sem kasneje izdelal še enkrat toliko panelov, ampak z bolj ravnim izgledom.

Sledil je nakup trde kamene volne (Knauf DP3, vrednost upora pretoka zraka 5.000 pasm2 in DP5 z 10.000 pasm2, med katerima nisem opazil omembe vredne razlike), ki sem jo zavil v vrtnarsko tkanino (filc). Te aplikate, bilo jih je 9, v dimenziji 100x60x20 cm, sem potem premikal po sobi in ugotavljal, katera lokacija prinese največ efekta. Rezultat je bil spet zanimiv. Bolje se obnese med zvočnikoma in ne za njima. To je bil le majhen del tretmaja, saj so stranske stene bile še vedno prazne.

V nekem trenutku sem podvomil tudi v opremo, kar sem seveda hitro ovrgel z menjavo ojačevalnika, kablov, predvajalnika ... :-)
 
Nadaljevanje in oredvsem učenje merjenja   Test z avtomobilsko izolacija "Kopur"   Les, prvotno namenjen difuzorjem   Ročno izrezan Stirpor za stropne difuzorje   Izdelani prvi absorberji s kameno volno   Testiranje različnih lokacij aplikatov   Preizkus druge opreme. Za vsak primer!    
 
 
Hibridni aplikati in visoki upi
Zelo velike upe sem polagal v koncept, ki sem ga pogosto videval pri studiih in s katerim sem reševal prazne stranske stene. Gre za koncept, ki se običajno izvaja v fazi gradnje, a ker sem to zamudil, je bilo potrebno improvizirati. Običajno se v prostoru naredi lesena konstrukcija ob stenah sobe (pa tudi na stropu), na katero se položijo različno debeli kosi lesa. Podkonstrukcija, ki v globino idealno meri 50-70 cm, se napolni z mehko volno.V majhnih prostorih je to seveda neizvedljivo, zato sem projekt nekako prilagodil. Namesto podkonstrukcije je mizar izdelal zaprte omare z globino 20 cm, v katere sem namestil stekleno volno, jo nepredušno zaprl z vrtnarskim in gradbenim filcem, na zunanjo stran pa namestil posamezne kose lesa različnih debelin (od 2-12 cm) z medsebojnim razmakom 6 mm. Te je po načrtu s CNC orodjem prav tako izdelal mizar, pri čemer je uporabil lepljen smrekov les. Natančnost izdelave je bila pomembna, mozniki so morali biti na pravem mestu, da je bilo sestavljanje enostavno. Tak aplikat ima dve funkciji: zunaj je difuzna površina, skozi 6 mm špranje pa se vrši absorpcija nizkih tonov.

Žal tudi to ni odpravilo težav, a hibridni aplikati so vseeno prinesli pomembno izboljšavo. Zvok je dobil neverjetno širino, vokali so prav neverjetno dobro prišli do izraza in takoj si dobil občutek, da sediš v večji sobi. Efekti pri filmih so bili zdaj res natančni in delokalizirani. Meritve stranskih zvočnikov so to tudi takoj potrdile. Prav neverjetno, kako blizu ušes je zvočnik, a tega med poslušanjem enostavno ni opaziti.

Nazaj na stereo. Upal sem, da bom s spremembo lokacije vira/mesta poslušanja lahko izboljšal rezultat. Zvočnik sem obrnil v kot, mikrofon pa sem prestavljal po par centimetrov in vsako situacijo izmeril. Tam, kjer je bilo najmanj anomalij, sem postavil sedeže. Nato sem postopek ponovil, a tokrat sem prestavljal zvočnika. Drži, nekaj centimetrov lahko naredi razliko, ampak te razlike so bolj ali manj minorne.
 
3D načrt je bil sorazmerno enostaven   Pripravljen in odmerjen lepljen les (smreka)   Barvanje, lakiranje, sestavljanje   Med izdelavo: tesnenje steklene volne   Montaža in priprava na difuzijski del   Finalni izgled: odlično, a težave so ostale   Nadaljujem s testi. Še več volne ...
 
 
Več je ... enostavno več
Pomembno razodetje se je zgodilo nekega hladnega decembra. Od prodajalca, pri kateremu sem pred leti kupil dva subwooferja, sem na posodo dobil tretjega - Velodyne DD-12+. Sicer je bil novejši in manjši (12"), a iz iste družine, kar je pomenilo enake možnosti nastavitev. S par testi na različnih lokacijah in z nekaj hitrimi prijemi mi je uspelo dobiti soliden stereo. Tudi meritve so bile obetavnejše. Frekvenčni razpon je bil videti zavidanja vreden, v območju Schroederjeve frekvence je odstopal za nekje 5 dB. Kljub temu, da to še vedno ni bilo to, kar sem pričakoval, saj je waterfall še vedno kazal preveč anomalij, sem dobil potrditev, da je morda ena izmed poti do "uspeha" več nizkotonskih virov. Kmalu je seveda domov prispel velik paket ... :-)
 
 
Ostali eksperimenti

Vmes je sledil poskus s Helmholtz resonatorjem. Gre za enostaven princip, ki ga lahko simuliramo s pihanjem v steklenico. Proizvaja zvok, a ne? No, z ustreznim volumnom in s premerom (ter dolžino) odprtine lahko na tak način rešujemo neželene vplive akustike. Dva kosa, vsak po 60 litrov, sta sicer na meritvah poskrbela za 2 dB manj na frekvenci, ki je vselej predstavljala vrh na grafu, a sem šele kasneje, ko sem meritve tudi bolje spoznal, da sta v sobo vnašala "zvonenje". To je bilo sicer bolj vidno na grafu, a sta vseeno pristala na smetišču. Približno ob istem času sem na nasprotni steni izdelal še "kopijo" vgradne omare, kjer je bila nameščena oprema. Na hitro izgleda kot zrcalna kopija. Na police, nameščene z istimi razdaljami, sem iz pločevine dal oblikovati maske v isti višini kot komponente. Bolj zaradi simetrije prostora. Pa ker je tam bila prazna stena. Slišnega efekta seveda ni in ga niti nisem pričakoval.

Gotovo je vsak, ki je raziskoval o akustiki, naletel na zanimiv aplikat, ki so ga izdelali v znanem inštitutu Fraunhofer. Gre za preprost princip, kjer je na veliko jekleno površino prilepljen absorpcijski material. Ta plošča vibrira, s čimer izniči širok spekter kritičnih oz. motečih frekvenc v prostoru. Prednost je debelina, ki znaša dobrih 10 cm, slabost je visoka cena (in v Sloveniji tudi dostava). In seveda manjko garancije, da bi to odpravilo težave. V tej fazi sem o akustiki že vedel dovolj, da sem vedel, da čudežnih receptov ni. Projekta nisem dokončal, čeprav sem si že izposodil kombi in šel po pločevino. Najbrž tudi zato, ker je izposojena pločevina bila napačna. ;-)

Ker sem imel dobre izkušnje z absorberji med zvočnikoma, sem želel preveriti, kaj se zgodi, če bi jih namestil tudi nad zvočnika. Izdelal sem enostavno konstrukcijo, kamor sem lahko postavil absorberje. Nekaj efekta je bilo, a se je kasneje izkazalo, da ni prav koristen, zato sem zadevo umaknil.

Za skorajšnji konec sem si izposodil ogromne in izredno težke absorberje. Oglaševali so se kot izjemno učinkoviti in tudi studio, od koder sem jih prepeljal, je omenjal opazne razlike. Tudi ti niso prinesli željenega efekta. Na pomoč sem poklical konstrukterja teh ogromnih aplikatov (pa tudi avtorja akustične ureditve številnih studijev), ki je opravil meritve tudi s svojo opremo. Soba je enostavno posebna. Morda bi pomagalo še več takšnih aplikatov, ampak že štirje so predstavljali veliko prostorsko oviro.

 
"Umetni" rack na nasprotni steni opreme   Konstrukcija za absorpcijo nad zvočnikoma   Helmholtz resonator, targetiran na 45 Hz   Test prekrivanja aplikatov s perforacijo   Membranski absorberji na testu   Testiranje s tretjim subwooferjem
 
 
Užitek vseeno ni manjkal
Projekt je resda nastajal postopoma, a soba je bila, kadar nisem izjaval meritev, redno v uporabi, ko je šlo za filmska doživetja. Stereo morda res ni bil po mojem okusu, ampak kino izkušnja je bila odlična, celo na nizkem področju. Pri filmih so kriteriji bolj ohlapni, zato so napake prostora manj opazne. Drži pa, da za kino uporabljam avtomatsko kalibracijo, v tem primeru Audyssey XT32, ki v tretiranih prostorih delo opravi zelo dobro.
Eno leto sem za hec preveril delovanje projektorja. Ta je zabeležil 1000 ur, kar pomeni ogled dveh do treh filmov tedensko. Nekega dne sem dobil idejo, kako porabiti ostanke stirodurja, pa sem na hitro izdelal tri kose difuzorjev.
 
Starejša slika med primerjavo zvočnikov   Enostavni in hitro izdelani aplikati za difuzijo   Zdaj že vintage oprema, a še vedno odlična   Vmesni izgled z nekaj manj tretmaja   Pogled na zadnjo stran sobe    
 
 
Še zadnji aplikati in detajli ...
Eden izmed zadnjih načrtov je bil ta, da pod strop namestim še več absorberjev, čeprav je bilo nad mavčnim stropom nekih 30 cm izolativnega materiala (steklena+kamena volna). Najbrž bi pomagalo, če bi mavčni strop bil perforiran. Ti dodatni absorberji bi bili iz 'sendvič' konstrukcije - dveh trdih kamenih voln (Knauf NaturBond Ventacusto * 10 cm in Naturbond TPS 5 cm), nameščenih v lesen okvir in oblečeni v mikro tkanino. Pripravil sem že material za konstrukcijo, pa se vmes odločil, da bom koncept spremenil in jih uporabil na stenah ob zvočnikoma. Volno sem oblekel v filc, s sprednje strani pa jo prekril z repliko BAD panela (načrt našel na internetu). Teden dni sem vrtal luknje v 5 vezanih plošč, a trud je bil poplačan. Izdelek je izpadel lepo, napredek v akustiki je bil minimalen.

Nov paket enake volne (Ventacusto) sem razrezal in sestavil v debele kockaste kose in jih namestil na vrh omare v zadnjem delu sobe. S takšnimi posegi se je videlo, kako vsak delček doprinese svoj miniaturen del k celoti, zaradi česar so takšne ureditve tudi tako zamudne in zahtevne. V načrtu je morda še prekritje sprednje površine z gladko perforirano ploščo. To je namreč ključno bistvo tretmaja: priskrbeti čim več absorpcijskih materialov in jih prekriti s "prepustnimi" difuznimi površinami, da pokrijemo ves frekvenčni spekter.

Zanimiva rešitev se je pokazala tudi v času, ko sem imel namen izdelati še več PRD difuzorjev. Izvedel sem, da podjetje Fragmat nudi CNC razrez stiropora. Pripravil sem jim dimenzije in količine ter tako za par deset evrov vnovič prišel do materiala za izdelavo. Za en aplikat, velikosti 28x28 cm, sem potreboval slabe pol ure. Izdelal sem jih nekaj preko 30, porabil pa eno malo plastenko lepila Mekol. Ko bi to vedel že prej!

Nekje v tem času sem spodnji del stranskih difuzorjev opremil z dekorativno svetlobo. Priznam, bolj za potrebe slikanja. Pride pa prav tudi pri testiranju, kjer je zaželjena tema, obenem pa nekaj svetlobe, da ne bi po nepotrebnem brcnil v kakšno stvar. :-)
 
* Knauf NaturBond Ventacusto je nekdanji DP8, vendar ne vsebuje več formaldehida. Enako velja za NaturBond TPS. SIcer sem vse aplikate zavil v vsaj en sloj neprepustnega vrtnarskega filca, ta informacija gotovo ni odveč.
 
Vrtanje je trajalo kakšen teden. Malo fitnesa. ;-)   Sestavljenje in barvanje BAD panel replik   Natančno izrezan stiropor je razveselil   Ambientalna svetloba v LED RGB tehniki        
 
 
... in še več testiranja
Vmes sem si omislil še četrti subwoofer DD15 in se izobraževal o možnostih, ki jih ta opcija prinaša. Dejansko je veliko uporabnikov doseglo odlične rezultate z več subwooferji, tudi nekaj strokovne literature obstaja na to temo. Vsak subwoofer ima veliko nastavitev (low pass/ high-pass frekvenco in nastavitev strmosti za obe, faza, polariteta, hitrost gibanja membrane, ekvalizacijske nastavitve ...). Tu je potem še procesor, ki omogoča nastavitev skupne rezne frekvence, glasnost in najpomembneje - časovna uskladitev, ki se jo doseže z nastavitvijo razdalje. Dodam naj še različne možnosti postavitve, kar seveda pomeni ogromno možnosti, preverjanja in meritev, kar je časovno zelo zamudno. Pa seveda združitev stereo zvočnikov s subwooferji, ki je prav tako izziv svoje vrste.

Ker soba ni čisto kvadratna, saj ima prirezan zadnji del (vrata), sem preverjal, ali ima smisel zakasniti enega izmed zvočnikov z namenom zmanjševanja akustičnih anomalij. Ugotovil sem, da to nima posebnega smisla, saj je razdalja poslušalca enako oddaljena od obeh zvočnikov. Ampak, radovednost mi vseeno ni dala miru. Bila je sicer pozitivna razlika pri cca. 100 Hz, ampak negativna pri 400 Hz. Ko sem raziskoval še naprej, sem prebral, da časovni zamik enega zvočnika lahko pomeni nepotrebno ustvarjanje izničevanja zvoka.

Puristi bodo ob takšni količini digitalnega procesiranja gotovo protestirali, s čimer se deloma strinjam. Tudi moj cilj je bil doseči odličen stereo z le dvema zvočnikoma in z analogno amplifikacijo. Trdim, da je v tej sobi to zelo težko, če ne celo nemogoče. Zato, če je v igri vprašanje dodatnih členov ali slabšega zvoka, seveda raje izberem prvo opcijo.
 
 
Ko ravno ni več zabavno
Ko dosežeš oz. slišiš zvok, ki ima dokaj ravno krivuljo, ugotoviš, da je bolj kot ne pust in nezanimiv. Čeprav je pravilen, imamo audio sobe za uživanje in nima se smisla pohvaliti z ravno krivuljo, če ta ne omogoča užitka. Zato sem za 'hišno krivuljo' (house curve) nastavil mnogim poznano Harmanovo krivuljo. Ta ima rahlo dvignjen spodnji del, da nizkotonski efekti pridejo bolj do izraza. Najbrž ima to opraviti tudi z velikostjo (majhnostjo) prostora, predvsem pa tudi z glasbo, ki jo poslušamo. Za nas, ki imamo radi bolj dinamične ritme, disco, pop in rock, je poudarjen spodnji del spektra nujen. Pa krajši RT (čas odmevanja) tudi ni kritičen. Ko sem to krivuljo dosegel, sem vnovič dobil potrditev, da sem tak zvok vselej jemal za dobrega. Bila je moja referenca, ko o akustiki še nisem vedel nič. In približno tak zvok sem imel v prejšnji sobi - le malenkost slabše definiran, malce agresiven v srednjem področju in s precej manj prostorskosti. A še vedno boljši kot pri prvih nekaj testih v tej sobi.
 
 
Postopek integracije s srečnim koncem
Ubral sem zmes postopkov, ki jih zagovarjata Floyd Toole in Earl Geddes. Oba trdita, da so težave akustike rešljive z več nizkotonskimi viri, ki so locirani na različnih lokacijah po prostoru. Subwooferje sem postavil, kamor sem jih lahko (Geddes), sta pa dva para enako oddaljena od poslušalca (Toole). Torej gre vendarle za simetrično postavitev, saj procesor podpira le dva subwooferja. Rezno frekvenco sem deaktiviral (Geddes) oz. jo nastavil na najvišjo možno vrednost (250 Hz). Nekje proti koncu eksperimenta sem zamašil tudi bass reflex luknje na stereo zvočnikih (Geddes).

Priporočljiva je meritev vsakega subwooferja posebej, da se lahko iz meritev razbere, kje je odziv najbolj linearen (SPL) in kje so potencialne težave (Waterfall, decay). Včasih lahko manjši zasuk ali premik za par 10 centimetrov pomeni opazno razliko. Ne bi verjel, če ne bi preizkusil, saj na simulatorju to ne predstavlja posebne razlike.

Ko je oprema na mestu, je dobro preveriti fazno usklajenost vseh zvočnikov (opcija merjenja s parametrom "timing reference"). Ko so vsi prvi vzponi enaki, to pomeni dobro izhodišče za nadaljne korake. To pa vsekakor ni pravilo. Včasih lahko obrnjena faza pomeni boljši rezultat.

Nato sem pričel z dodajanjem enega subwooferja. Nastavil filtre in sproti meril. Dodal drugega, tretjega, četrtega. Vmes spreminjal filtre in glasnosti pri vsakem posebej in seveda delay med paroma. Pa vmes zelo verjetno najbrž spremenil prvotne nastavitve faze/polaritete. Cel postopek je trajal mesec ali dva, veliko je bilo sprememb, veliko komunikacije z bolj izkušenimi ljudmi, ki so to pot prehodili že večkrat.

Ko sem dobil všečne rezultate oz. bas, ki je prihajal iz 6 nizkotonskih virov, je sledila še finalna nastavitev delaya med paroma subwooferjev, pri čemer je spet pomagalo odlično orodje REW. saj ne vem, kako bi sicer prišel do tako dobrega rezultata. Preverjanje neskočno možnosti bi bilo resnično zamudno, kjer velja omeniti, da bi lahko funkcije, ki jih omenjam v naslednjem odstavku, uporabil že prej, ko sem štiri subwooferje usklajeval bolj kot ne ročno. Takrat namreč še nisem vedel za te res koristne funkcije ...

Postopek je potekal nekako takole: najprej sem izmeril levi in desni zvočnik posebej, nato še vsak subwoofer posebej. Skupaj sem dobil torej 6 meritev. Potem sem na skupnem grafu (ALL SPL) pripravil funkcijo trace arithmetic A+B/2. Združil sem meritvi levega in desnega zvočnika, nato združil še meritvi sprednjega in zadnjega para subwooferjev, ki sem ju zorodjem align tool tudi časovno uskladil (spremenil gain in delay). Ta del je bil ključen za "piko na i", saj gre za spremembo delaya, ki je bil določen s pomočjo simulacije v programu REW.

Nato sem ti dve spremenjeni meritvi dveh parov subwooferjev združil v eno (trace arithmetic A+B/2) in potem še to meritev združil (tokrat le trace arithmetic A+B, ki pomeni seštevek in ne povprečenja) z združenima meritvama sprednjih dveh zvočnikov iz prvega koraka. Tako sem prišel do grafa finalne meritve, ki je nakazal končno stanje.

Stereo zvok je zdaj končno všečen. Globok, poln in definiran bas s široko prostorsko stereo sliko.
 
Preverjanje faznega ujemanja   House curve s Harman ref. krivuljo   Waterfall graf za ves celoten spekter   Detajl oz. close-upfrekv. odziva od 15-200 Hz   Meritev 2.1 (2.4) z Audyssey korekcijo   Primerjava subwoofer profila z EQ korekcijo   Pogled na komponente iz sosednje sobe   Slikovni seznam uporabljene
opreme
 
 
Pomembne ugotovitve
Neizpodbitno drži to, da se bistveno preveč pozornosti namenja nepomembnim stvarem: to so kabli, napajalniki, pretvorniki, podstavki in seveda razne predrage komponente, ki so drage zaradi vsega ostalega, samo zaradi dobrega zvoka ne. Dejstvo je, da draga oprema ni vredna prav dosti, če je postavljena/nastavljena ali nabavljena neustrezno. In velikokrat se zaradi prostorskih omejitev ne da kaj dosti pomagati. Akustika, torej, dimenzije prostora in njegove lastnosti so definitivno prve na lestvici, kadar gre za razlike v zvoku. Z menjavo opreme (seveda, da gre že v osnovi za solidno) in dodatkov pa bolj ali manj spreminjamo le nianse.

Drži tudi, da bi v primeru, da je cilj takšne namenske sobe izključno gledanje filmov, zadevo zaključil že veliko prej, zelo verjetno s kar nekaj manj opreme. Odlične rezultate sem dosegel v 7.2.2 konfiguraciji z nekaj manj akustičnimi posegi ter morda z le za odtenek manj definiranim nizkotonskim področjem.
Zaradi manj strogih kriterijev bi lahko izbral tudi manj sofisticirane subwooferje, saj danes obstajajo številni drugi pripomočki, ki pomagajo do dobrega zvoka. Za DIY entuziaste je tu na primer MiniDSP, ki nudi ča vmesnike za krmiljenje z veliko nastavitvami (4 subwooferjem lahko nastavljaš kretnice in ostale filtre, glasnost). Ali pa zmogljiv procesor, ki ima vgrajen sistem DIRAC, ki (sicer s plačljivim dodatkom Live Bass Management) v korekcijski sistem vključi do 4 subwooferje.
 
 
Kaj bi storil drugače?
Ne prav dosti. Razen večjega prostora, ki bi omogočal več možnosti za več absorpcije. Vsaj 50 m2 prostor, ki bi ga z vseh strani opremil s hibridnimi aplikati. Vsaj 60 cm absorpcije in 12-15 cm difuzije. Morda celo po tleh - v območju pod sprednjim parom zvočnikov. Pa debelejše cevi v tleh in v stenah. Izdelal bi ohišje za projektor, da bi še bolj zmanjšal hrup.

Če bi znova opremljal to isto sobo, bi na mestih, kjer je to izvedljivo (recimo za platnom) postavil pol metra absorpcije in za toliko zmanjšal prostor. Tudi na stropu bi dodal vsaj 10 cm absorpcije, pri čemer bi uporabil perforirano površino. Mavčnih plošč najbrž ne bi več uporabil, saj lahko prinesejo težave pri pritrjevanju opreme (slabša nosilnost). Morda bi žrtvoval delovni prostor zadaj in tudi tam namestil absorpcijo. Tough choice! :/

Aja, pa sedeži bi bili najbrž bili udobnejši, ker bi prostor gotovo bil večji. :-)
 
 
Ekvalizacija
Večina resnih in kompleksnih kino sistemov uporablja ekvalizacijo. Sploh tisti, ki uporabljajo več subwooferjev. Ekvalizacija se navadno uporabi čisto na koncu, za fine tuning in je v nizkem spektru (pod 100 Hz) praktično nemoteča. To sem preveril tudi v praksi. Nizki spekter je s tem posegom lahko boljši. V mislih imam par dB znižanja posamezne frekvence, da se doseže večja linearnost. Ponavadi so to zelo subtilne razlike, ki se pri nekaterih pesmih niti ne opazijo. Povečanje glasnosti posamezne frekvence ni pametna, saj lahko privede tudi do poškodbe opreme. V mojem primeru sem na subwooferjih nastavil profil, kjer sem frekvenco 80 Hz stišal za nekaj decibelov. Graf meritev je lepši, v praksi pa je razlika minimalno slišna pri res znanem materialu. Ekvalizacija celega spektra je, seveda za moja ušesa, nesprejemljiva pri kritičen stereo poslušanju. Pri filmih, ko je sistem nastavljen za kino, je ekvalizacija celega spektra prisotna pri vseh kanalih in ni moteča. Zvok prihaja iz 15 zvočnikov in zdrava mera korekcije je na mestu. Če je soba dobro tretirana, je teh korekcij seveda ustrezno manj.
 
 
Ročno delo
Veliko je bilo ročnega dela, saj imajo kupljeni aplikati po mojem mnenju dve pomankljivosti. Kar se prodaja, je majhno in ne more napraviti resnih razlik. Gre za miniaturne razlike. Sploh pa ne za ceno, za kakšrno se prodajajo. Druga stvar so prostori, ki so večinoma majhni in to terja izdelavo po meri. Zato je bolje najeti strokovnjaka, a tudi tu je treba biti previden. Danes bi s svojim znanjem lažje ločil zrno od plevela in četudi je ponudbe akustike dovolj, večina enostavno nima dovolj visokih kriterijev.
 
 
Simetrija ni nujno koristna
Veliko je govora v simetriji, predvsem pri postavitvi zvočnikov. Sploh ni nujno, da sta zvočnika enako oddaljena od leve in desne stene, saj lahko zaradi enakomernih odbojev to privede do izničevanja določenih frekvenc. Pomembno je, da je poslušalec enako oddaljen od obeh zvočnikov. Različna razdalja levega in desnega zvočnika od stene lahko tako zmanjša možnost kritičnih odbojev. Tol
 
 
Namenska izbira surround zvočnikov
Surround zvočniki so bili izbrani povsem načrtno. Zaradi sorazmerno majhnega prostora je proces "dostave" zvoka zelo pomemben. V tovrstnih primerih se odlično izkažejo koaksialni driverji. Te poznamo že iz sveta avtoakustike. To pomeni, da sta oba zvočnika postavljena na isto os. Ker je razdalja med zvočnikom in ušesom majhna, je pomembno, da zvok do ušesa prispe istočasno in iz iste smeri, kar je manj verjetno, če je visokotonski driver vgrajen nad nizkotonskega. Podjetji KEF in Tannoy ponujata širok nabor zvočnikov z omenjenim konceptom. Prvi je svoj sistem poimenoval UNI-Q, drugi pa Dual Concentric. Slednji so iz profesionalnega programa in se vse pogosteje uporabljajo tudi v domači rabi. Prednosti so odlične performanse za zmeren denar ter dobre možnosti namestitve (nosilci). Slabost je seveda izgled, ki zaradi robustnega plastičnega ohišja deluje ceneno. Ampak na stropu so super!
 
 
5.1 vs 7.1 drugič
Pred slabimi 10 leti sem trdil, da 7.1 nima posebnega smisla. Prvič zato, ker za to potrebuješ ustrezen prostor in drugič zato, ker je bilo v tem zapisu (tisti čas) posnetih zelo malo filmov. Ko prvič vidiš, da pri Pobesnelem Maxu od strani prihaja trušč v nevihti letečih vozil, od zadaj pa dogajanje spremlja orkestralna glasba, si najbrž za vedno v taboru 7.1. Nič več simuliranih kanalov (čeprav procesorji to ponekod opravljajo zelo dobro), ampak pristnih 9 kanalov, kamor so dodali 118 objektov s pozicijskimi informacijami. Ne samo, da je pozicioniranje "na tleh" zdaj veliko bolj natančno, zvok prihaja tudi od zgoraj (več v mojem prispevku v reviji Monitor). Še vedno pa trdim, da če je prostor manj ustrezen, je bolje investirati v dober 5.1 sistem kot v povprečen 7.1.
 
 
Oprema
Ta je v večji meri ostala ista, le dopolnila se je. Procesiranje odslej opravlja Marantz SR7009. Sprednja zvočnika JBL TI5000 tako še vedno poganja TA-N80ES, center (KEF Q600) in štiri satelite (KEF Q100) poganjajo tri končne stopnje TA-N55ES, štiri stropne satelite (Tannoy AMS 5DC) pa 4-kanalna končna stopnja TA-N220. Štirje subwooferji Velodyne DD-15 skrbijo za nizkotonsko doživetje. Za predvajanje video vsebin sta tu domači računalnik z grafično kartico Nvidia GTX-1060 in Bluray predvajalnik BDP-S5000ES, za sliko pa Panasonic PT-AT5000 na platnu AV Stumpfl Plana AV. Celoten spisek opreme je tukaj.
 
 
Zgodovina in prvi sistem
Kar hitro po tem, ko sem po dolgem varčevanju proti koncu 8. razreda osnovne šole kupil prvi stereo sistem, me je začela zanimati večkanalna reprodukcija. Pri 16. letih sem si s počitniškim delom ponosno privoščil prvi dolby surround pro-logic receiver (Sony STR-D965), ki je svoje poslanstvo opravljal zelo dolgo. Dobesedno je predvajal na tisoče filmov in serij. Z lahkoto je preživel lasersko enoto na mlajšem DVD predvajalniku.
 
Prvotna postavitev nekje leta 1996 ali 1997   Razmeroma rahla prestavitev opreme leta 1998   Še vedno isti sitem leta 2001   Par let kasneje je bil na vrsti bolj resen pristop   Še kar obsežna zbirka DVDjev    
 
 
© gerchy, 1998 - 2020. All rights reserved. Site information & Disclaimer. Hosting by Simetric.