Domači kino
Osnove, opazke, testiranja ...
Tomaž Geršak - gerchy
Zadnja sprememba: 8. februar, 2014
 
5.1 ali več ...
Novodobna tehnologija prav očitno teži k vedno večjemu številu zvočnikov, za kar menim, da je v veliki meri kriva propaganda. Namreč, pristnih 7.1 kanalnih posnetkov je zelo malo, komaj nekaj deset. Izkušnje mnogih, ki večkanalne sisteme spremljajo že od kvadrofonije v sedemdesetih, 7 (in več) kanalov le stežka prepriča, četudi sodobni procesorji s pomočjo digitalne povezave zadnja dva kanala precej dobro razširijo v štiri (7.1).

No, vse seveda ni tako napihnjeno, 7.1 lahko zveni odlično, vendar le v popolnih oz. idealnih pogojih – pravilna oblika sobe in zvočniki, postavljeni po specifikacijah ITU standarda (sliki spodaj). Uporabna prednost 7.1 sistema (v primerjavi s 5.1) je predvsem v prostorih, kjer želimo zvočno doživetje nameniti več poslušalcem (sploh v več vrstah), saj z večjim številom zadnjih zvočnikov enostavneje ustvarimo zvočno sliko, ki bo slišna več ušesom hkrati. Najbrž ste v kinodvoranah opazili več deset zvočnikov na stranskih stenah - zvočni zapisi v kinodvoranah so v resnici enaki domačim (5.1 ali 7.1), le da se zvok na stranske zvočnike prenaša z ustreznim zamikom. Še vedno velja (in vedno bo), da se za več denarja dobi več »muzike«, torej bolje investirati v kakovosten 5.1 sistem, kot pa v povprečen 7.1+ sistem. Brez skrbi, vsak sistem, ki podpira 6 in več kanalov, omogoča tudi 5.1 kanalno reprodukcijo. Idealno oz. priporočljivo je imeti popolnoma enake zvočnike, čeprav po dosedanjih izkušnjah nekako ne vidim smisla, da bi ob prisotnosti subwooferja za zadnji par uporabljal velike samostoječe zvočnike za par (deset) tisočakov. Se pa nedvomno pozna, ali za zadnji par uporabimo kaj cenenega ali pa solidno grajen zvočnik. Enako velja za center zvočnik, v idealnih razmerah bi naj bil enak stranskima dvema, vendar se zatakne ravno pri postavitvi, saj bi velik samostoječ zvočnik težko namestili na nemoteče mesto. Po drugi strani pa večina priporočil zagovarja porezavo frekvenc pod 80 Hz, kar pomeni, da reprodukcijo nizkih frekvenc preusmerimo na subwoofer - s tem pa naletimo na dilemo, ali ima velik center zvočnik sploh smisel. Moje prepričanje je, da ima, saj menim, da je zvok iz večje omarice prijetnejši. Tudi pri večjem številu zvočnikov je ujemanje timbra bistvenega pomena, zato izbira za perfekcionistično navdahnjene poslušalce utegne predstavljati kar zahteven izziv. Če torej ne izberemo petih ali sedmih enakih zvočnikov, je priporočljivo izbrati zvočnike enakih ali sorodnih serij, ki naj imajo enake driverje (enote).

Več o razlikah večkanalnih sistemov – sicer s pretežno komercialno obarvano razlago, najdete na spletnih straneh Dolby Laboratories (v angleščini):
http://www.dolby.com/consumer/understand/playback/dolby-truehd-details.html
 
 
Zvočniki - postavitev
Nadaljujmo s postavitvijo zvočnikov. Ker slika pove več, kot tisoč besed, sem spodaj prilepil dve sliki z vidnimi postavitvami (bodite pozorni na kote!), za dolpoteg pa sta na voljo tudi dva PDFja Dolbyjevega porekla:
http://www.dolby.com/uploadedFiles/Assets/US/Doc/Consumer/Dolby-Home-Theatre-Speaker-Guide-5.1-8-12.pdf
http://www.dolby.com/uploadedFiles/Assets/US/Doc/Consumer/Dolby-Home-Theatre-Speaker-Guide-7.1-8-12.pdf

Center zvočnik
Kar na slikah ni vidno: zvočniki (sploh sprednji trije) naj bi bili postavljeni v enaki višini – po že starem pravilu, da naj bodo visokotonci (sprednjih treh zvočnikov) v višini ušesa ali pa naj visokotonec centra ne bo več kot 50 cm nižje ali višje od visokotoncev stranskih zvočnikov. Zelo pomemben del sistema je brez dvoma center zvočnik, od koder prihaja večina informacij (dialogi, usmerjeni efekti …), zato je priporočljivo, da zanj najprej pripravimo teren. Postavitev centra zna biti zaradi ostalih komponent (TV, platno, elementi) težavna, zato je potrebna še posebna pozornost. Že samo rahla usmeritev utegne bistveno izboljšati zvočno sliko. Če je center postavljen nad TV, ga s sprednjim delom poskusite poravnati z ekranom, da preprečite morebitne odboje od ohišja televizorja. Enako velja za sprednja zvočnika, sprednja površina (kjer so enote) naj bo pred TV zaslonom. Sprednji trije zvočniki naj bodo enako oddaljeni od mesta poslušanja.

Dejstvo je, da je center zvočnik svojevrstne oblike zaradi lažje umestitve v prostor (*), saj je za najboljši rezultat še vedno najbolje uporabiti povsem enake zvočnike ali pa vsaj zvočnike z enakimi enotami (driverji). A ker je v praksi to težko izvedljivo, lahko poskusimo nekaj drugih rešitev: najpogosteje uporabljen podolgovat center zvočnik postavimo navpično ali izberemo zvočnik, kjer enote niso v enaki horizontalni liniji. Kot vedno – testirajte. V mnogih primerih se v vlogi centra odlično izkazal manjši, 2-sistemski (bookshelf) zvočnik. Za tiste, željne nadaljnih eksperimentov, denimo uporabe dveh ali več center zvočnikov, predlagam koristno branje na spodnjih naslovih, kjer je z meritvami dokazano, da pri uporabi dveh zvočnikov zaradi identičnega signala lahko pride do izničenja določenega frekvenčnega območja.
http://forum.blu-ray.com/1681507-post1.html

Na tej povezavi so opisane meritve zvočnikov v različnih ohišjih in z različno nameščenimi enotami (angleško):
http://forum.blu-ray.com/1681509-post2.html

* Zakaj je idealno uporabiti enake zvočnike? Zvočni zapisi, skrbno prirejeni v mešalnih studijih so vedno opravljeni na petih enakih zvočnikih. Tudi vrhunski testni studii, kjer testirajo zvočne zapise, imajo poleg zmogljive opreme in ustrezne akustične obdelave enake zvočnike.

Sprednja (stereo) zvočnika
Če na istem sistemu poslušate tudi glasbo v stereo načinu, je definitivno smotrno najprej postaviti sprednja zvočnika in si zagotoviti čim boljšo »stereo sliko«, ki bo prišla do izraza tudi pri gledanju filmov. Najprej priporočam skrbno branje navodil proizvajalca, saj je veliko odvisno od zgradbe. Veliki, samostoječi basrefleksni zvočniki naj bi po navedbah nekaterih proizvajalcev stali med 50 in 100 cm proč od obeh sten (zadnja in stranska). Idealna postavitev oz. separacija natanko na sredini med obema zvočnikoma pričara intenzivno sredinsko dogajanje. Z zvočnikoma dokaj skupaj poslušajte doseči dobro fokusirano »sredinsko sliko«, pri čemer zvočnika vedno bolj odmikajte drug od drugega. Ko bo sredinsko dogajanje postalo manj razločno, ju ponovno postavite tako, da bo fokus spet čist. Dlje od zadnje stene sta zvočnika, boljšo sliko (oder) lahko pričarata. Par centimetrov lahko zvočno izkušnjo iz slabe spremeni v spektakularno!

Za oddaljenost obstajajo tudi matematični izračuni oddaljenosti. Na primer, če glede na sredino basovske enote definiramo razdalje prve ovire (X), do naslednje ovire (Y) in do tretje, najdaljše (Z), lahko po formuli Y2=XZ (upoštevajoč X<=Y<=Z) izračunamo posamezne razdalje. Ovire predstavljajo oddaljenost basovske enote od tal, od stranske ali od zadnje stene (prvi sliki z leve).

Naslednji matematični prikaz se imenuje »Golden Cuboid«, kjer sta zvočnika od stranskih sten odmaknjena za dolžino zadnje stene (imenujmo jo RW-rear wall), pomnoženo z 0.276, od zadnje stene pa z 0.447. Če med zvočnikoma povlečemo črto, mora ta skupaj z našo glavo tvoriti enakostraničen trikotnik. Torej - enaka razdalja med glavo in obema zvočnikoma, kot tudi med zvočnikoma. Več o razmerjih:
http://www.sony-es.com/files/roomsetup.pdf

Lahko preverite postavitev, kjer razdalja od zadnje stene predstavlja tretjino ali petino dolžine sobe. Nekateri zvočniki dobro igrajo čisto ob steni, za nekatere navodila velevajo, da jih postavimo proč od stranskih sten. Načeloma zvočniki, postavljeni blizu sten (in/ali kotov), postrežejo z več basa, ki pa je lahko slabše definiram oz. nenaraven (»boomy«). Poskusite lahko s klasično »trikotno porazdelitvijo« (slika 1: enakokraki trikotnik – da je razdalja med zvočnikoma in ušesom rahlo daljša od razdalje med obema zvočnikoma). Potem je tu še pravilo tretjin, kjer sobo z dvema premicama razdelimo na tri enake dele, na prvo pozicionoramo zvočnike, na zadnjo pa sebe (slika 2).

Zanimiva je tudi postavitev, kjer zvočnika obrnemo za približno 30-45 stopinj (»toe in«), tako da če bi iz zvočnikov narisali navidezni premici, bi se ti sekali nekaj deset centimetrov pred našim sedečim položajem (sweet spotom). Tudi manj intenzivna usmeritev lahko pomeni izboljšanje ali pridobitev določenega spektra. Na kratko, neusmerjeni zvočniki prikažejo manj detajlirano, a večjo in širšo zvočno sliko. Usmerjeni zvočniki sliko zožijo, zvok postane bolj lokaliziran in fokusiran. Seveda je tudi tukaj veliko odvisno od zvočnikov, nekateri najbolje delujejo usmerjeni naravnost, drugim lahko obračanje spremeni karakter, v največ primerih pa poudari visoko in srednjetonsko območje. Pomembno je oba zvočnika usmeriti enako! Za boljši »sound stage« je priporočljiva čim daljša oddaljenost (a ne predolga!).

Kakovostni kabli niso poceni, so pa vseeno »vredni« bistveno manj, kakor neustrezna postavitev. Kot vedno, okusi in oprema so različni, zato testirajte, eksperimentirajte ... Nekatere postavitve zvenijo dobro četudi ne ustrezajo nobenemu izmed matematičnih pravil!
Še nekaj branja (v angleškem jeziku):
http://www.soundfountain.com/amb/speaker.html
http://www.cardas.com/room_setup_main.php

In še malo slikovnega materiala:
http://www.audiophysic.com/aufstellung/index_e.html
http://www.audiophysic.com/aufstellung/beispiel_e.html
http://www.audiophysic.com/aufstellung/regeln_e.html

Za konec se lahko poigrate s podstavki, dobro se obnesejo špičasto-koničasti, pri katerih na mehkejših površinah (les, ipd) ne smemo pozabiti še kovinskih zaščitnih krožničkov. Postavitev zvočnikov je torej izredno zmogljivo orodje in kar je najlepše - je popolnoma brezplačno, zato ga je vredno izkoristiti!

Sateliti (oz. stranski, zadnji ali surround zvočniki)
... so nekoliko manj kritični, velja pa omeniti priporočilo, da naj bi se pozicionirali nekaj centimetrov (2-5) nad višino ušesa, da se preprečita lokalizacija in direktnost – saj so zadnji zvočniki v prvi vrsti namenjeni ambientalnim zvokom in efektom, zato predvajajo manj direktnih signalov (za razliko od sprednjih in centra). Prilagam tudi nekaj slik z manj idealnimi prostori, kjer so razdalje različne. V tem primeru moramo skrbno nastaviti razmerje (balance) pri parih. Tudi tukaj je za optimalno izkušnjo dobro uporabiti enake zvočnike kot spredaj ali pa vsaj zvočnike z enakimi enotami.

Veliko navdušencev namesto klasičnih (monopolnih) zvočnikov zagovarja bipolne/dipolne, ki predvajajo manj usmerjeno in bolj razpršeno zvočno informacijo. Razpršenost je pri filmskem doživetju sicer koristna, a je vendarle dobro vedeti, da le THX standard priporoča uporabo bipolnih/dipolnih stranskih zvočnikov, Dolby Digital in DTS pa uporabo monopolnih - standardnih zvočnih omaric. Princip je ravno tako v nasprotju s priporočili, da naj bodo vsi zvočniki enaki - bipolni/dipolni zvočniki bi spredaj le težko ustrezali , saj ne gre za zvočnike s celotnim frekvenčnim razponom (full range). Tudi Dolbyjevi in DTS-ovi inženirji pri kreiranju večkanalnega zapisa uporabljajo monopolne zvočnike. Bipolni/dipolni zvočniki lahko določene efekte, ki so namenoma lokalizirani, predvajajo nepravilno, po drugi strani pa neusmerjeni efekti s temi zvočniki zvenijo bolje. Pri nekaj slepih testih so bili poslušalcem bolj všeč bipolni/dipolni zvočniki, ki pa se slabše obnesejo pri večkanalnih glasbenih zapisih. Poleg tega je bila dipolna tehnologija v surround sistemih predstavljena pred digitalnimi zapisi (5.1, 7.1) in je bila namenjena začetnemu prostorskemu zvoku z razpršenimi efekti v mono zapisu. Skratka, izbira je kot nemalokrat odvisna od okolja, financ in seveda osebnih preferenc.

Zaradi že omenjenih ovir idealen prostor praktično ne obstaja, zato je, kot velikokrat pri audiu, potrebno testirati, ekperimentirati, prestavljati, primerjati … in pri tem upoštevati osnovna priporočila glede postavitve. Postavitev satelitov predaleč za ušesi ravno tako ni najbolj koristna.

Še dodatne informacije o izbiri monopolnih, bipolnih in dipolnih zvočnikih:
http://forum.blu-ray.com/speakers/66471-guide-bipolar-dipolar-direct-radiating-monopole-surround-speakers-part-i.html#post1210747
http://forum.blu-ray.com/speakers/170720-guide-bipolar-dipolar-direct-radiating-monopole-surround-speakers-part-ii.html#post4629697
 
Primer enakokrakega trikotnika   Primer večje in nepopolno kvadrataste sobe   Primer večje in nepopolno kvadrataste sobe   Primer sobe 2 - kotna postavitev sistema   Primer sobe 3 celotnega prostora   Primer sobe 4 z različnima pozicijama sat.
 
 
Subwoofer
Lokacija subwooferja ni predpisana posebej, čeprav večina zagovarja postavitev spredaj, v bližini centra. Zvok iz subwooferja ni usmerjen, zato je najboljši položaj potrebno določiti. Najbolje tako, kot smo v »starih časih« ugotavljali najboljšo možno postavitev subwooferja v avtomobilu. S prestavljanjem. Oziroma še bolje – v obratnem vrstnem redu. Subwoofer začasno postavimo na položaj, kjer bomo sedeli, predvajamo poznano pesem/film in se sprehajamo po sobi. Ko najdemo lokacijo, kjer subwoofer najbolj pride do izraza, ga preprosto prestavimo tja. Načeloma naj bi postavitev blizu stene ali kota rezultirala z večjo količino nizkih frekvenc, obenem pa se lahko pojavi bobneč in manj kontroliran bas, zato bo najbrž potreben kompromis. Podobno lahko storimo s sprednjima zvočnikoma. Drug drugega postavimo na mesto, kjer bomo poslušali, nato pa se kleče pomikamo tam, kamor zvočnika želimo postaviti. Sodobni subwooferji imajo tudi dovolj nastavitev (faza), zaradi česar je postavitev še nekoliko enostavnejša. Z nastavitvami lahko vplivamo tudi na celotno zvočno sliko, saj lahko frekvenčno sliko izboljšujemo bodisi s kontrolami na subwooferju, bodisi v nastavitvah receiverja/procesorja/equalizerja. Ena poglavitnejših je rezna frekvenca (crossover frequency), s katero določimo mejo, pri kateri se signal iz ostalih zvočnikov preusmeri na subwoofer. Rezno frekvenco navadno (ali pa za začetek) nastavimo na dvakratnik najnižje frekvence sprednjih zvočnikov. Se pravi, če je frekvenčni razpon zvočnikov od 30 - 30.000 Hz, se lowpass nastavi na 60 Hz. Večina filmskih navdušencev uporablja kar THX standard - 80 Hz. Dolby Digital ima privzeto nastavitev 120 Hz, DTS pa 90 Hz. Potem je tu še nastavitev faze (phase), polariteta (polarity), mejna frekvenca (subsonic/highpass filter), ki preprečuje reprodukcijo frekvenc izven dosega, strmina reza (slope), ki z vrednostmi 6, 12, 18, 24, 30, 36, 42 in 48 ponazarja naklon frekvence in še nekaj drugih individualnih nastavitev posameznih modelov.

Veliko pristnejše doživetje predstavljata dva subwooferja, saj enostavneje dosežemo izenačevanje frekvenc, optimalno pa štirje, čeprav so razlike med dvema in štirimi izredno majhne. Postavitev več subwooferjev zahteva drugačno postavitev, denimo v primeru štirih, vsakega v svoj kot, kar (diagonalno) velja tudi za dva, a se navadno bolje obnese postavitev vsakega na sredino sprednje in zadnje stene ali ob sredino obeh stranskih sten. Ustrezna postavitev štirih enakih subwooferjev rezultira s kar 12 dB višjo izhodno močjo v primerajvi z le enim, zato nakup manj zmogljivih večih subwooferjev postane še bolj smotrn. Ena izmed prednosti večih subwooferjev je tudi širše območje prisotnosti nizkih frekvenc. Uporabno predvsem takrat, kadar ob filmu uživa več ljudi. V primeru priklopa več subwooferjev skrbno preberite navodila proizvajalca. Navadno se obnesejo kar enake nastavitve polaritete in faze, saj zaradi dolge valovne dolžine ne prihaja do prekrivanja.

Kljub temu, da so nizke frekvence neusmerjene (omnidirekcionalne), je v nekaterih primerih lokacijo subwooferja mogoče locirati, zato se nekako bolj nagibam k postavitvi spredaj/zadaj kot pa levo/desno. Nekaj koristnega branja glede postavitve večih subwooferjev (vir: Harman, angleško):
http://www.sony-es.com/files/multsubs.pdf
 
Matematični izračun oddaljenosti   Pozicioniranje po zlatem razmerju   En subwoofer v kotu   Dva subwooferja pri sprednjih ali stranskih stenah   Dva subwooferja v diagonalni postavitvi   Štirje subwooferji v kotih
 
 
Glasnosti
Glasnosti zvočnikov naj bi bile enake. Najenostavnejši način za nastavitev enakomerne glasnosti (če ne uporabljate mikrofona, priloženega nekaterim receiverjem, ki pa velikokrat ne postreže z ustreznimi nastavitvami) je, da na poslušalno mesto nastavimo »SPL meter«, na receiverju/procesorju pa aktiviramo funkcijo »test tone«. Tako lahko enostavno izmerimo posamezne vrednosti in jih ustrezno prilagodimo. Merilno napravo namestimo točno tja, kjer so pri gledanju naša ušesa. Pri tem pazimo, da ne stojimo na poti signala ali ga kako drugače oviramo. Sicer lahko glasnosti nastavimo po želji, nekaterim so všeč glasnejši sprednji zvočniki, drugim spet kateri izmed dodatnih efektov, ki jih zmore procesirati receiver/procesor.
Pomembno – glasnosti posameznih kanalov se lahko od filma do filma razlikujejo, tako da je včasih potrebna ponovna uskladitev. Zato brez panike, če ste prej skrbno uglasili vse zvočnike, kontrole za glasnost so na daljinskih upravljalnikih ravno s tem namenom!
 
 
Fine nastavitve
Zamik ali »delay« zadnjih zvočnikov terja malce osnovnošolske matematike. Na hitro: če imamo satelite blizu ušes, čas nastavimo na 5-15 ms, če jih imamo daleč, pa od 15 ms naprej. Za natančne, 1 ms zamika je enaka 33 centimetrom oddaljenosti satelita. Nekateri receiverji/procesorji/predvajalniki imajo to opcijo poenostavljeno in samostojno izračunajo zamik glede na oddaljenost zvočnikov, katero moramo seveda vnesti, spet drugi receiverji/procesorji to samodejno opravijo s pomočjo mikrofona.

Še trik ali dva: igranje z nastavitvami velikosti zvočnikov zna biti zanimivo. Nastavitvi zvočnikov »large/small« delno skrbita za reprodukcijo nizkih frekvenc. Na primer, nastavitev »large« za center zvočnik utegne dialog napraviti nejasen in mu dodati nekaj tonskih nepravilnosti. Namen centra in satelitov ni reprodukcija nizkih frekvenc – za ta namen obstaja 0.1 kanal, ki te frekvence namenja subwooferju. Zato je nastavitev »small« za center in satelite primernejša … V Dolbyjevih priporočilih navajajo, da je v primeru subwooferja vse nastavitve potrebno nastaviti na »small«. Ja, vem, težka odločitev, po tem, ko ste 60-kilogramski zvočnik pririnili v sobo! Priporočila seveda niso zaman, nizke frekvence, ki jih reproducira subwoofer se lahko razlikujejo od tistih, ki prihajajo od ostalih zvočnikov, kar utegne biti moteče. To velja tudi za funkcijo »Double Bass« pri Onkyju in Denonu, kjer nizke frekvence poleg subwooferja predvajata tudi sprednja zvočnika. Pri tem lahko pride do izničevanja frekvenc, pa tudi do neenakomerne razporeditve nizkih tonov, saj položaja sprednjih zvočnikov za razliko od subwooferja ne moremo enostavno spreminjati. Zato se večina oklepa Dolbyjevega priporočila. Z mano vred.

Še opomba … optimalna postavitev zvočnikov za hišni kino ni nujno tudi optimalna za poslušanje glasbe v več kanalih, je pa v dobri postavitvi za stereo poslušanje vsekakor veliko potenciala za dodatne zvočnike.
 
 
Bluray audio in kompatibilnost
Pravi entuziasti marsikomu ob prihodu v »bluray svet« izrečejo dobrodošlico v hudomušnem smislu: dobrodošli v čudovit in konfuzen svet bluraya.

Najprej nekaj besed o zvoku. Generalno pravilo, ki ga je najpogosteje moč zaslediti med spletnimi viri je, da vsak bluray disc vsebuje Dolby Digital 5.1 kanalni zvok, kakršnega poznamo že pri DVDjih. No, stvar ni tako enostavna. Mogoče res, da ima vsak BR Dolby Digital 5.1 kanalni zapis, vendar ne nujno v angleškem jeziku. Tako lahko kupite film, ki ima primarni angleški jezik v zapisu DTS-HD Master Audio, ostale jezike (npr. češki, madžarski, poljski, ruski ...) pa v zapisu Dolby Digital. Neprijetno predvsem za tiste, ki ne premorejo najnovejših receiverjev, saj angleščine morda ne bodo mogli slišati. Poglejmo zakaj ...

Najprej hitra razlaga najpogostejših večkanalnih zapisov, ki jih najdemo na medijih:
LPCM - nekompresiran, 5.1 ali 7.1 (samo na blurayjih)
Dolby Digital (krajše DD) - kompresiran, 5.1, ima večina DVDjev, sploh pri nas
Dolby Digital Plus (krajše DD+) - kompresiran 7.1, nadgradnja DD 5.1, možen le s HDMI ali multichannel (MC) povezavo, na HD-DVDjih in nekaterih blurayih
Dolby True HD - brezizgubni (lossless), 5.1 ali 7.1, možen samo s HDMI/MC povezavo, na voljo pri večini bluray filmov - ki seveda nimajo DTS-HD MA zapisa
DTS - kompresiran format, 5.1 - na veliko DVDjih
DTS-HD - kompresiran 7.1, na HD-DVDjih in nekaterih blurayih
DTS-HD Master Audio - brezizgubni (lossless), 5,1, 6.1, 7.1, na precej blurayih (tisti, ki niso posneti v TrueHD), ravno tako možen le preko HDMI/MC povezave

No, da stvar ni tako črna, je v obeh brezizgubnih (lossless) formatih (DTS-HD in Dolby TrueHD) implementiran še stari »lossy« (kompresiran) signal. Torej, v praksi to pomeni, da če naš dekoder zmore procesirati le DTS in Dolby Digital, bo predvajalnik to preko optične povezave zaznal in naprej poslal ustrezen signal. Brezizgubna zapisa TrueHD in DTS-HD Master Audio sta mogoča le z digitalno povezavo HDMI ali večkanalno analogno (multichannel) povezavo. Slednja je na voljo pri zmogljivejših DVD/bluray predvajalnikih.

Zakaj smo lahko ob angleški jezik? Na primer, če imamo BR film z audio zapisom DTS-HD Master Audio, dekoder/receiver/procesor pa podpira le Dolby Digital (kar pri nekoliko starejših komponentat ni redko), bo večina bluray playerjev signal pretvorila (downmix) na stereo (2 kanala). DTS in Dolby sta namreč dve različni zadevi in med seboj načeloma nista kompatibilni. Še enkrat, Dolby TrueHD zapis lahko player pretvori v Dolby Digital, DTS-HD Master Audio pa v DTS. To pomeni, da je povezljivost bluray predvajalnikov in starejših receiverji ustrezno rešena.

Zanimivo, popularni predvajalnik Oppo BDP-83 naj bi znal TrueHD »prekodirati« v DTS - v primeru aktiviranih dodatnih vsebin (secondary audio) na nekaterih bluray ploščah.

Razlika med TrueHD in DD ter DTS-HD Master Audio in DTS je torej v načinu kompresije. Na hitro: Dolby Digital in DTS lahko enačimo z dobro poznanim mp3 formatom, TrueHD in DTS-HD Master Audio pa s formatom FLAC, oziroma v primeru dekompresije - s formatom WAV.
 
 
Dolby TrueHD, DTS-HD Master Audio in LPCM
Kompresirana, a brezizgubna TrueHD, DTS-HD Master Audio in nekompresirani LPCM so v teoriji popolnoma identični masterju. Glede kompresije lahko napravimo vzporednico z računalništvom: Winzip in Winrar sta dva različna kompresorja in ko datoteko dekompresiramo, je povsem enaka originalu. Slišna razlika med TrueHD in DTS-HD Master Audio lahko nastane zaradi načina dekodiranja posameznega filma, saj lahko ta privede do manjših razlik pri glasnostih posameznih zvočnikov (dialnorm ali dialog normalization), kar pa pomeni, da zapis ni več enak originalnemu. Ta tehnika nikakor ne vpliva na kakovost in jo pogosteje jo zasledimo pri filmih s TrueHD zapisom, odtod najbrž opazke, da se formata razlikujeta. Za popolnejšo informacijo naj omenim še funkcijo »Speaker Re-mapping«, ki pripada 7.1 kanalnemu DTS zapisu, a se v praksi načeloma ne uporablja, saj bi utegnila vidneje vplivati na reprodukcijo. Namreč, tehnika poskuša virtualno repozicionirati lokacije posameznik zvočnikov.

Koristno branje (v angleškem jeziku) o tehniki dialog normalization:
http://www.hometheaterhifi.com/volume_7_2/feature-article-dialog-normalization-6-2000.html
http://forum.blu-ray.com/audio-theory-discussion/121087-understanding-dialog-normalization.html#post2505235

Uradna razlaga DTS Speaker Re-mappinga:
http://www.dts.com/DTS_Audio_Formats/DTS-HD_Master_Audio/How_Does_DTS-HD_Work.aspx
http://www.dts.com/DownloadDocument.aspx?q=a7beda1e-cfe6-4ca4-b6b2-cda9554bb6a5 (strani 10, 11 in 12)

LPCM zapis na blurayih srečamo le redko, saj zasede približno 4-krat več prostora kot kompresirana zapisa. Podpira tudi višjo frekvenco vzorčenja in je popolnoma enak masterju.
Torej, TrueHD in DTS-HD MA v večini primerov zvenita popolnoma enako - razen v primeru uporabe tehnik »Dialnorm« ali »Re-mapping«.
 
 
Lossy vs lossless oz. izgubni format v primerjavi z brezizgubnim
Velika večina ponosno poudarja, da je »lossless« format veliko boljši, bolj prostorski - skratka - boljši. Pa je res?

Poglejmo nekaj dejstev. Hitra tabela, kjer je poleg formata zapisan »bitrate« - podatek o stopnji kompresije.
LPCM (bluray) - 27.7 Mbps
Dolby Digital (kinodvorane) - 320 kbps
Dolby Digital (DVD) - 448 kbps
Dolby Digital (Bluray in zelo redki DVDji) - 640 kbps
Dolby Digital Plus (Bluray) - 96 kpbs do 6 Mbps
Dolby TrueHD (Bluray) - do 18,4 Mbit/s
DTS (DVD) - 768 kbps
DTS (Bluray in zelo redki DVDji) - 1500 kbps
DTS-HD (DVD, opcijsko Bluray, kadar ni prostora za DTS-HDMA) - 1,5 - 6 Mbps
DTS-HD Master Audio (Bluray, HD-DVD) - do 24,5 Mbps pri blurayih in do 18,4 Mbps pri HD-DVDjih

448 kbps se morda sliši veliko v primerjavi z glasbenimi zapisi mp3, kjer je 320 kbps že redkost, vendar je potrebno upoštevati, da je v tem zapisu vključenih vseh 6 kanalov. Poleg tega je kompresiranje precej komplicirano, saj se s pomočjo posebnih tehnik kakovost da izboljšati. Dolby Digital (v nadaljevanju DD) tako uporablja posebno metodo, ki določene signale nad 14 kHz združi v eno stezo (mono), kar pomeni precejšen prostorski prihranek, žal pa tudi izgubo določenih informacij.

Kot sem zapisal že zgoraj, je na bluray medijih, ki vsebujejo audio zapis v formatu Dolby TrueHD, vključen tudi zapis Dolby Digital. Ta ima tem primeru višji bitrate (640), izključena pa je tudi tehnika združevanja, zato je kakovost opazno boljša.

Pravzaprav, po mnenju nekaterih, ki jih smatram kot merodajen vir, je razlika med DD z 448 in 640 kbps večja, kot med slednjim in Dolby TrueHD. To mi je osebno zatrdil tudi nekdanji uslužbnenec laboratorija Dolby, pri eni izmed Hi-Fi revij pa so se odpravili v oba studija (Dolby in DTS), kjer so jim »na slepo« predstavili material z obema zapisoma. Praktično nihče ni ločil med zapisoma, medtem ko večina manj profesionalnih privržencev trdi, da TrueHD predstavlja res veliko boljšo izkušnjo. Za nameček, velik odstotek teh ljudi ima zgolj povprečno opremo (receiverji za cca. 500 €, kupljeni nizkocenovni sistemi zvočnikov), medtem ko v primerjalnih studiih premorejo ekstremno vrhunske stvari, postavljene v idealen in akustično tretiran prostor.

Med DTS (1500 kbps) in DD (640 kpbs) - oba najdemo na blurayih - razlik načeloma ne bi smelo biti, je pa vredno omeniti, da je DTS zapis ponekod glasnejši (dekoder doda 0.5 dB), kar - po mnenju nekaterih, saj gre za subjektivno percepcijo - lahko da občutek nekoliko bolj udarnega in natančnega zvoka.

Moja opažanja, dognana izključno s testiranji po principu A/B so pokazala, da je brezizgubni format svojo prednost pokazal predvsem v čistejših dialogih, usmerjenih efektih, prav tako je zvenel nekoliko bolj prostorsko. Pri »Black Hawk Down« je dogajanje na vreščečih ulicah nekako bolj pristno, z veliko več detajli. Glas Optimusa pri »Transformers« je bolj artikuliran, dežne kaplje pri »Crimson Tide« šelestijo precej realneje, kot bi si center zvočnik premaknil bližje k ušesom. Ko je udarila še strela, sem instinktivno pogledal proti oknu … Vendar ...

... je neposredna A/B primerjava pri filmih, kjer je to mogoče, lahko varljiva. Lahko gre za rahlo spremenjeno glasnost ali pa za razlike v mixih - kadar gre za Dolby Digital in Dolby TrueHD. Velikanske razlike v zvoku je moč opaziti že v isto zapisanih posnetkih različnih jezikov. Nič nenavadnega mi, da italijanski Dolby Digital zapis zveni udarneje od angleškega, kot je to opaziti pri »Broken Arrow«. Pravzaprav je nenavadno, če vsi zapisi zvenijo enako!

Pri DTS in DTS-HD Master Audio razlika med mixoma ni mogoča, saj je DTS izgubni zapis implementiran v jedru brezizgubnega zapisa.

Skratka - pred nakupom nove opreme je vredno temeljito razmisliti. Dober sistem, ki zmore predvajati starejša DD/DTS je lahko za doživetje veliko boljši kot povprečen sistem z opcijo brezizgubnega audia. Mogoče je vložek smotrneje zapraviti za nadgradnjo ojačevalnikov, zvočnikov ali celo prostora, kar utegne doprinesti večji benefit kot pa sledenje najnovejšim smernicam!
 
 
Dolby Digital vs DTS (Digital Theatre Systems) + Dolby Digital EX vs DTS-ES (discrete 6.1)
Neskončne debate o primerjavi med DD in DTS ... Oba formata imata zaradi kompresije podobne napake/pomankljivosti, ki imajo različen karakter in lahko zvenijo nekoliko drugače. Kot že omenjeno, je DTS zapis navadno nekoliko glasnejši, kar lahko daje občutek preciznejšega zvoka. DTS zapis (768 kbps) ima v .1 kanalu (LFE) nastavljen »low pass filter« na 90 Hz (pri Dolby Digital je privzeta nastavitev 120 Hz), kar vpliva na višji frekvenčni spekter in (lahko) rezultira z nekoliko globljim in čvrstejšim basom. Sicer večina sodobnih receiverjev/procesorjev omogoča natančno nastavitev rezne frekvence, zato je tudi ta razlika lahko manj opazna.

Potem so tu še mnenja, da nekateri zvočni zapisi koncertov zvenijo bolje v načinu DTS ter da slednji zaradi domnevno učinkovitejše kompresije (tudi do 3-krat višji bitrate) enostavno zveni bolje. Dolby seveda navaja, da je njihov kodek učinkovitejši in da lahko uporablja nižji bitrate. Vsekakor razlike ne moremo ocenjevati zgolj na podlagi tega, saj je potrebno upoštevati veliko več atributov, kot na primer učinovitost kodirnega algoritma. Pri nadgradnji, imenovani ES discrete 6.1 , se zapisa razlikujeta tudi v tem, da DTS ES discrete 6.1 podpira pristnih 6 kanalov (+LFE), medtem ko Dolby Digital EX šesti kanal (center zvočnik zadaj) umetno generira iz zadnjih dveh kanalov. Enako deluje tudi DTS-ES - brez oznake discrete. Osebno se o pretiranih razlikah nisem mogel prepričati, saj ima velika večina DVD filmov na evropskem tržišču Dolby Digital zapis. Skoraj gotovo bi za temeljitejše ugotovitve med zapisoma potrebovali skrbno izbrano opremo in primerno akustično urejen prostor.

Kot zanimivost naj omenim, da je z DTS-ES discrete 6.1 zapisom bila opremljena le peščica DVDjev.
 
 
Dolby Surround, Pro-Logic, Pro-Logic II, Pro-Logic IIx, Pro-Logic IIz, DTS NEO:6
Kot zanimivost - saj filmov, posnetih v omenjenih formatih ni - naj omenim še funkcije, ki jih podpirajo novejši receiverji/dekoderji.
Surround je v bistvu 3-kanalni zvok, procesor prekodira stereo signal za levi in desni zvočnik in mono signal za zadnja zvočnika. Rečemo mu matrix surround.
Pro-Logic
doda center kanal, torej gre za 4-kanalni zvok, seveda generiran iz stereo zapisa. Zadnji par še vedno igra v mono načinu.
Pro-Logic II iz dvokanalnega zapisa (npr. CDji, DVDji ki niso posneti v 5.1 zapisu) ustvari 5 diskretnih (ločenih in polnofrekvenčnih) kanalov.
Pro Logic IIx je nadgradnja PLII in 5.1 kanalni zvok nadgradi na 6.1 ali 7.1 kanalnega. Navadno vsebuje še tri nastavitve (Music, Movies in Games).
Pro-Logic IIz je najnovejša nadgradnja PLIIx, dodana ima 2 zgornja sprednja zvočnika in 5.1 kanalni zvok nadgradi na 7.1 ali 9.1.
DTS NEO:6 je identičen Pro-Logicu II in Pro-Logicu IIx, iz stereo zapisa lahko generira 5.1 ali 6.1 kanalni zvok.
 
 
Multichannel - večkanalna analogna povezava
Dolgo časa sem bil skeptičen, kako se za kino potrebe kot predojačevalnik obnesejo AV receiverji. Nekoč sem na hitro priklopil novejši model HK-ja v cenovnem razredu 500 € in bil tako šokiran, da sem zadevo v hipu pospravil. Zvok je bil katastrofalen, nobenih detajlov, zadušen, nedinamičen.

Nekoliko kasneje sem pri mnogih privržencih zasledil, da če nimajo 10 tisočakov za kakšen Classe predojačevalnik, za procesiranje uporabljajo kar (višjecenovni) receiver, nanj pa obesijo eno ali več končnih stopenj. Tako ni bilo druge, kot da stvar tudi lastnoročno testiram, zato sem kar nekaj časa razmišljal, kaj postaviti na polico. Z malce sreče sem se dokopal do zadnjega klasičnega ES receiverja z analogno amplifikacijo. Gre za STR-VA333ES. Mrcina ima napornih 21 kg, prednost pa sta dva multichannel vhoda (7.1 in 5.1), ki obideta večino digitalnih vezij. Z letnikom 2003 torej nad HD zvok!

Ker je za moja ušesa merodajna izključno A-B primerjava, sem poslušal poznan material preko receiverjevih preoutov, nato pa v istem trenutku preklapljal vir direktno na končno stopnjo. Ugotovitve so osupljive! Zvok diha, je čist, detajliran ... Za receiver, v razredu do 2000 €, brezkompromisen. Razlika je sicer vendarle opazna, ampak le pri dveh do treh od desetih poskusov. Morda malce manj jasnosti in nekoliko več pacanja pri zahtevnih višjih frekvencah, sicer pa nad pričakovanji!

Stereo analognega predojačevalnika sicer ne zamenjam za nobeno ceno, a me je zadeva tako presenetila, da sem takratni sekundarni predojačevalnik oziroma Dolby procesor (SDP-EP9ES z resnično zmogljivo digitalno sekcijo) nadomestil s tole novo mrcino, kjer sem dekodiranje prepustil bluray predvajalniku.

Omenil sem že, da se HD večkanalni zvok iz bluray plošč večinoma prakticira le preko digitalne povezave (HDMI). Boljši in dražji DVD/bluray predvajalniki pa imajo poleg ostalih izhodov na voljo še analogne večkanalne izhode. Gre seveda za 6 ali 8 RCA konektorjev (dva za sprednja zvočnika, dva za zadnja, pogojno dva za dodatna zadnja in po enega za center in subwoofer), ki jih, vsakega posebej, povežemo z ustreznim vhodom na ojačevalnik, predojačevalnik ali receiver.

Pri tem velja omeniti pomembno stvar, da pri veliki večini receiverjev analogni večkanalni vhod obide digitalno vezje. To je sicer izredno dobro za zvok, ki ostane praktično enak in nepopačen. Slaba stran te povezave je, da bo zvok odvisen od dekoderjev, pretvornikov in procesorjev v predvajalniku in da smo omejeni z nastavitvami, saj so v tem primeru na voljo samo nastavitve za glasnost in poziciji levo ter desno (balance). Vse ostale nastavitve (velikost in oddaljenost zvočnikov) moramo nastaviti na DVD/bluray predvajalniku, kjer pa smo ponovno omejeni z izbiro, saj so predvajalniki, ki bi imeli tako številne opcije, kot sodobni receiverji, izjemno redki. Tako smo lahko prikrajšani za nastavitev cutoff frekvence* in položaja satelitov (marsikje se da nastaviti višina), prav tako pa ne moremo uporabljati vseh ostali efektov, ki so na voljo za dekodiranje večkanalnega signala (razni stadium efekti, cinema, PLII, jazz, club, disco ...). Ampak ti za gledanje filmov tako ali tako niso preveč posrečeni.

Prednost te povezave je v izredno kakovostnih izhodnih vezjih, ki jih premorejo nekateri predvajalniki, predvsem pa se izognemo slabostim, ki jih prinaša digitalna povezava (jitter).
 
*Cutoff je frekvenca, od katere naprej v primeru nastavitve majhnih zvočnikov del vezja, ki se imenuje »bass management«, pošilja signal na subwoofer. V primeru analogne večkanalne povezave je frekvenca takšna, kakšrno so nastavili v tovarni. Pri Oppovem modelu 83 je po specifikacijah 80 Hz, pri Sonyju BDP-S5000ES je 90 Hz (izmerjeno na testu, druga slika z leve). Sicer je podatek v bistvu precej težko zaslediti. Tudi nekateri subwooferji premorejo (poleg ostalega) nastavitve za rezanje frekvence, kar je brez dvoma dobrodošlo. Privzeta nastavitev pri Dolby Digital zapisu je 120 , pri DTS pa 90 Hz, THX standard priporoča 80 Hz. Večina uporabnikov si jo - kadar jim to omogočata oprema in vrsta povezave - nastavi med 70 in 90 Hz. Izhodišče je lahko tudi dvakratnik najnižje frekvence, ki jo premoreta sprednja zvočnika.
 
Sony BDP-S5000ES bluray predvajalnik   Rezna frekvenca bluray predv.
= cca. 90 Hz
  Sony
STR-VA333ES
receiver
  Multichannel vhodi/izhodi na receiverju   Velodyne DD-15 aktivni subwoofer in levi zvočnik   Nastavite rezne frekvence na subwooferju
 
 
Multichannel v praksi …
Zvok s koaksialno povezavo je ostal nespremenjen, zvočnikom sem ostale frekvence porezal od 80 Hz navdzol, subwooferju pa high cut nastavil na 200 Hz, čeprav to niti ni potrebno, saj LFE kanal načeloma ne vsebuje frekvenc, višjih od 120 Hz.

Pri analogni (multichannel) povezavi je takoj bilo opaziti razliko. Nizke frekvence niso več zvenele mehko in globoko, pač pa so bile trše in ožje. S testiranjem sem prišel do zaključka, da LFE kanal v tem primeru predvaja prevelik frekvenčni spekter, zato je bilo potrebno signal na subwooferju prav tako omejiti in sicer od 90 Hz navzdol, prav tako pa je bilo glasnost potrebno povečati za 100% - kljub nastavitvi, ki omogoča 10 dB glasnejši signal subwooferja, saj je LFE kanal pri DVDjih in blurayjih tišji, kot pri SACDjih. Bas je tako postal širši, globlji, mehkejši - celo za odtenek všečnejši, kot pri koaksialni povezavi.

Do razlik lahko pride tudi zaradi številnih opcij, ki jih ponuja bluray predvajalnik, predvsem so za razlike večinona krive različno strme krivulje rezanja frekvenc, saj lahko procesorja v receiverju in bluray predvajalniku uporabljata »rollover« filtre drugačnih redov in očitno tudi drugačno mejno frekvenco, pri kateri se del signala ostalih kanalov prenaša na subwoofer.
 
 
Ostali napotki in fine nastavitve
Filmsko doživetje je precej odvisno od nastavitev, ki jih ponuja oprema. Poleg že omenjenih možnosti rezanja frekvence, ki vpliva na prijetnost zvoka, izpostavljam še eno zanimivo opcijo.

Večina receiverjev/procesorjev/predvajalnikov vsebuje funkcijo »Audio DRC« oziroma »Dynamic Range Compressor«, ki normalizira glasnost predvajanja oz. z različnimi stopnjami kompresije izničuje dinamiko posnetka. V karikiranem smislu to pomeni, da bomo z vklopljeno funkcijo vse efekte slišali s podobno glasnostjo. Večina dekodiranje prepusti receiverju/procesorju, kjer nastavitve največkrat ponujajo enostavno izbiro: On/Off/Auto. Torej, »On« za normalizacijo, »Off« za največjo dinamiko, »Auto« bo pri blurayih predvajal različico, ki si jo je zamislil audio inženir - normalizirano ali nenormalizirano, pri DVDjih pa vselej vključil nekaj normalizacije. Pri nekaterih predvajalnikih je popoln izklop lahko poimenovan »Wide Range«, kot npr. pri Sonyju BDP-S5000ES, ki razpolaga s štirimi opcijami: »Auto«, kjer so blurayji predvajani v privzetem načinu, DVDji pa v standardnem, »Standard« (srednja kompresija), »TV Mode« (maksimalna kompresija) in »Wide Range« (brez kompresije).

Aktivacija kompresiranja je priporočljiva predvsem pri nočnem gledanju. Izklopljena funkcija ponuja opazno dinamičnejši zvok, bolj usmerjene bližinski efekti, kot denimo zvok motorja, streli orožja, ... Ti so glasnejši, eksplozije mogočnejše. Recimo Bondov Aston Martin v tunelu zarohni bistveno glasneje, zdi se, kot da stojimo tik pred hrumečim osemvaljnim motorjem. Po drugi strani pa, kot pri vseh stvareh, nekateri težko prepoznajo mejo dobrega okusa. Ko se pri Peacemakerju aktivira bomba na vlaku, je pok eksplozije izjemno močan že pri nizki glasnosti, nekateri usmerjeni efekti pa lahko postanejo tudi moteči, naporni ali preglasni. Skratka – kot povsod, testirajte in nastavite po želji. Pravi entuziasti te funkcije ne uporabljajo.

Fakt: originalni posnetki (soundtracki) so vselej nekompresirani - brez normalizacije.
 
 
Predvajanje preko računalnika
Uporaba domačega računalnika kot multimedijskega predvajalnika danes ni nikakršna redkost. Grafične kartice s HDMI izhodom so dostopne in dovolj kakovostne, da se lahko kosajo z dražjo opremo. Slika je zelo solidna, se pa seveda opazi razlika, ako poleg postavimo "masivnejši" predvajalnik. Morda za odtenek manj prijazna slika, nekoliko ostrešja, bolj nasičena. Spet, kot pri zvokovnih zapisih, je veliko odvisno od izvedbe. Za primerljv rezultat bi morali primerjati posnetek z Bluray plošče in diskovno datoteko iz istega vira.

No, zvok se odreže presenetljivo dobro, večina sodobnih kartic podpira tudi brezizgubna zapisa DTS-HD MA in Dolby True HD. Jaz sem primerjal le zvok preko digitalne koaksialne povezave, kar pomeni, da je šlo še vedno za izgubni format, a z najkakovostnejšo stopnjo kompresije. Razlika je neopazna. Če je, je najbrž posledica drugačnih miksov ali razlik zaradi zapisa (DTS ali Dolby). Testirana oprema: Asus Supreme FX II, integrirana zvočna kartica na ASUS P5E matični plošči (oboje iz leta 2008). Kabel: navaden, Vivanco. Receiver: beri spodaj.
 
 
Ekvalizacija in meritve akustike
Jasno, večina je pregovorno proti ekvalizaciji. Zagovarjajo naraven in neobarvan zvok, zvok, ki si ga je zamislil inženir, zvok, ki naj bi bil enak kot tisti na koncertu ... Praksa je seveda drugačna, potrebno je upoštevati napake, ki jih definira prostor, konstrukcija zvočnikov, povezovalni kabli ...

Zato je za boljši spanec smiselno napraviti meritve prostora, saj lahko reprodukcijo s (včasih) enostavimi posegi izboljšamo (sprememba položaja zvočnikov, pohištva, akustični pripomočki ...). Na podlagi meritev se lahko odločimo tudi za ekvalizacijo izmerjene krivulje. Merilna oprema je dostopna in za tehnične navdušence nezahtevna. Zmogljivejši večnakalni procesorji/receiverji ponujajo kar nekaj ekvalizacijskih nastavitev, kar je med drugim lahko koristno za ujemanje timbra, le redki (in navadno dražji, od domačih in poznanih receiverjev npr. le najvišji model Yamahe) pa premorejo še zmogljivejšo parametrično ekvalizacijo, s katero lahko krivuljo, s tem pa tudi zvok, izboljšamo oziroma ga prilagodimo prostoru. Teoretično lahko med predojačevalnik (ali procesor/receiver) in končne stopnje priključimo (parametrični) equalizer kot ločeno enoto, vendar to pomeni, da imamo eno napravo več, ki bi lahko vplivala na koloracijo zvoka.

Zmogljivejši subwooferji ravno tako premorejo kar nekaj uporabnih nastavitev za boljšo distribucijo nizkih frekvenc, nekateri so opremljeni celo z zmogljivo merilno opremo (npr. Velodyne serija DD). Naprednejši uporabniki posežejo tudi po zunanjih procesorskih enotah (Room Mode Correction Processor, npr. JBL BassQ), ki zmorejo krmiliti več subwooferjev in njihovo reprodukcijo simultano prilagoditi prostoru. S tem poskušamo ustvariti frekvenčno krivuljo, ki bo zagotavljala čim enakomernejšo glasnost celotnega nizkofrekvenčnega spektra.

Za natančnejše meritve je potrebno poseči po sicer enostavni opremi (mikrofon s kalibracijsko datoteko, zunanja zvočna kartico z mikrofonskim vhodom in fantomskim 48V napajanjem, SPL meter ...), a je za razumevanje in tolmačenje potrebno kar nekaj prakse. Več o tem prihodnjič.
 
Usmeritev center zvočnika je lahko zelo koristno   SPL meter za nastavitev glasnosti   JBL BASSQ - za ekvalizacijo nizkih frekvenc   Velodyne meritev - neekvalizirana krivulja   Meritve: zunanja zvočna kartica + mikrofon   Merilna prog, oprema REW
 
 
Oprema
če koga utegne zanimati oprema, s katero sem se dokopal do nekaterih zgoraj opisanih ugotovitev, prilagam opis: gre za komponente Sonyjevega programa ES iz devetdesetih let. Stereo ojačevalnik, 25-kilogramska končna stopnja, (2x270W RMS, 4 ohm) TA-N80ES poganja sprednja samostoječa zvočnika JBL Ti 5000, manjši končni stopnji, TA-N55ES, (2x150W RMS, 4 ohm) pa center zvočnik JBL L center in satelita JBL Ti 1000. Dekodiranje opravlja bluray predvajalnik Sony BDP-S5000ES, ki je z večkanalno analogno povezavo priključen na STR-VA333ES, zadnji analogni receiver iz programa ES. Ta skrbi za krmiljenje vseh končnih stopenj, nanj pa sta priključena še dva aktivna subwooferja Velodyne DD-15 s 3000-wattnim digitalnim ojačevalnikom. Kabli: QED hi performance za zvočnike, Atlas Equator MK2 interkonekti, Atlas Compass in Atlas Fiber Optic digitalni interkonekti. Vse to, skupaj s projektorjem in ustreznim platnom v namenski sobi, je nekako tudi moja ideja hišnega kina. Več o ekvalizaciji, meritvah in akustiki pa v prihodnosti, ko bo namenska soba nared!
Natančnejše informacije o komponentah so v shemi, slike pa v fotogaleriji.
nazaj na Sony ES.
 
© gerchy, 1998 - 2018. All rights reserved. Site information & Disclaimer. Hosting by Simetric.